REJA MLEČNE DROBNICE
SLIKA: ROK PETELIN
Na prvem mestu te tradicije je nedvomno stara avtohtona pasma bovška ovca. Njeno visoko mlečnost so pastirji uspeli prirediti s kakovostno izbiro potomcev na osnovi globoke intuicije in odličnega posluha za žival. V preteklosti je bila selitev ovac in koz na visokogorske pašnike nuja, saj so lahko preživeli le s premišljeno rabo virov in prostora. Poleg tega je združevanje rejcev v skupno pašništvo ter predelavo mleka v sir in skuto na planinah gospodarnejše. Živinorejsko leto se je v preteklosti začelo s pomladnim kotenjem mladičev v aprilu in njihovo ločitvijo od matere v maju Sledila je preselitev na prestaje, kjer so individualno sirili do kresne noči, 24. junija, ko so se selili na planine, kjer so do sredine septembra skupaj pasli in sirili. Zatem so do konca meseca ponovno individualno sirili na prestajah. Pozimi je bila drobnica v hlevih ali na prestajah.
V času skupne planinske paše so gospodarji v dolini pokosili in v boju za vsako bilko trave travnike skrbno očistili kamenja, iz katerega so nastali prečudoviti ‘miri’ in ‘kašte’. Ti kamniti zidovi danes bogatijo bovško kulturno krajino, in čeprav so nekateri izmed njih že precej zapuščeni, nam kot spomeniki pričajo o izjemnem mojstrstvu postavljanja suhih kamnitih zidov.
V današnjem času živinorejsko leto poteka nekoliko drugače. V nasprotju s planinami so prestaje zaradi upada reje drobnice izgubile svoj gospodarski pomen. Veliko prestaj je preurejenih v počitniške hišice, ki so lahko ena izmed prvin kulturne krajine, če ima lastnik vsaj malo posluha za tradicijo bovškega ljudskega stavbarstva.
Lokacijo za postavitev planine so skrbno izbrali: v bližini sveže vode, gozda in visokogorskih pašnikov. Teden dni po začasni naselitvi planine v začetku poletja se začne dan ‘mere’, saj skupno gospodarjenje na bovških planinah terja pravila za razdelitev dela, ki so se izoblikovala skozi čas in so živa še danes. Na dan ‘mere’ izmerijo mleko tropov vsakega rejca posebej, kar postane osnova za delitev sira, skute, pa tudi obveznosti, ki jih imajo gospodarji na planini. V tej tradicionalni obliki je ‘mera’ primer nesnovne kulturne dediščine na področju ljudskega prava. Začasna naselitev planine pomeni pričetek delovnega procesa, v katerega so vključeni vsi rejci drobnice, predvsem pa predstavlja tisti trenutek v letu, ko za drobnico začne skrbeti pašna skupnost, ki se na Bovškem pomenljivo imenuje 'kompanija'. V njej ima največjo besedo in odgovornost glavni sirar - ‘sprawnk’. Ob koncu planinske paše stehtajo ves sir in skuto ter ju razdelijo med lastnike drobnice na podlagi rezultatov ‘mere’.
Požrtvovalnosti posameznih rejcev in sodobni kmetijski politiki, ki s sistemom subvencioniranja spodbuja tradicionalne načine živinoreje, se lahko zahvalimo, da je na Bovškem reja mlečne drobnice še vedno prisotna. Dejstvo je, da je danes veliko planin zapuščenih, zaraščenih in podrtih, pa vendar ne vse. Ena izmed ohranjenih skupnih planin je Planina Mangart, ki je dostopna z avtomobilom, poleg nje živita še individualni planini Loška Koritnica in Duplje, ki pa sta težje dostopni. Vsem trem je skupna visokogorska paša, za katero danes vemo, da je energijsko izdatna. Današnja stopnja razvoja kmetijstva in sprememba rabe prostora veliko rejcem drobnice omogoča tudi individualno sirjenje v dolinah.
Znanje, ki so ga današnji rejci prevzeli od svojih prednikov, se kaže v načinu reje avtohtone drobnice in v tradicionalnih metodah sirjenja. Skriva pa se tudi v odličnem poznavanju terena in z njim povezanimi zanimivimi ledinskimi imeni, znanjem o vremenu, zdravljenju živine in nenazadnje tudi
v ohranjanju stavbne dediščine. Na Bovškem so v turistične in gospodarske namene registrirali tudi kolektivno znamko Wca z Bca – Ovca iz Bovca, ki je lep poklon tej hvaležni avtohtoni živali.
